Mavrica

“Svobode naše jabolko se zlato nam zakotalilo je v kri in blato, in preden spet zasije v slavi VSI bomo blatni in vsi KRVAVI. “ Oton Zupančič 1945

Razčetverjen domobranec Rihar

Komentiraj

Objavil/a polonika 9.10.2013 ob 19:09 pod miks

Ivan Koroščec:
»Teharje, taborišča mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo smatrali za naše  zaveznika je bila predana slovenska vojska  -  izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt. Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali so zagnali hronski krik in udarjali po vagonih, da nam je kri ledenela. Ko so odpirali zapahe vagonov so stali partizani pred vrati v dveh vrstah udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in mater božjo. Partizan je zavpil: »poveljnik bataljona naprej«. Naprej je stopil stotnik Rihard. Partizani so se zapodili vanj, kot razdražene ose. Zbili so ga na tla, udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga opirala, da je stal. »Oficirji naprej« se je spet zadrl rdeči proletarc. Kjer se niso javljali oficirji je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati: »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda. « Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani in razočarani do smrti smo krenili po dolgi bukovžanski cesti skozi mesto Celje in naprej. S konji so se zaganjali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal«, so kričali. Da bi vsaj kje bila luža umazane vode, bi jo posrkali, še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je iztrgala mlada mamica s dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj« so se drli stražarji«. S rafalom so podrli oba. Ko so nas prignali do vrat taborišča smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet v  žepu bo ustreljen«, je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v bunker, mesarsko središče, z močnimi kavlji na katere so obešali zvezane. Blizu taborišča je bila stavba  za požrtije in porno orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljani naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa so jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče za ponovne orgije. Neke noči že proti jutru so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično  kričala, ko so prišli do barake, je udarjala z  rokami in glavo ob deske:« Milan, Milan«, je klicala svojega fanta, »Milan pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.  Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, kjer so se v kropu kuhali črvi za nas, so bila vrata od bunkerja odprta. Pogled v notranjost pa je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah zvezanih rok za noge, nekateri so se zvijali. Zdihovanje in jamranje je segalo v dušo, da je krvavela. Partizani so jim pljuvali v obraz in žgali s cigaretami, partizanke pa so jim rezale zvezde na licu in čelu. Od groznega prizora smo okamneli. Zunaj pa zagledamo partizana, ki je s bičem vodil, podil višjega narodnika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno žico, ki je bila partizanu za uzdo.
Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar. Nadporočnik Kavčič, poročnik Rihtar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo. Stali so na vročem soncu do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. Bog jim daj večni mir. Riharja, stotnika Riharja, pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake je pripeljalo par konj, voz,   kmalu za njim pa se primaje star veliki civilni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta stopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledali je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišice, oddajte vse otroke do 16 leta«. Ukazovalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina, nakar pa so partizani s tovarišicami udrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke, hotele bi jih skriti, toda kam. Klici otrok in jok mater je šel do kosti. »Mamica, mamica«, so se otroci stegali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcanjem. Ko so napolnili avto so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Jokali so in se zvijali na pekočem sonce, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke. V večni dom smo mi ugibali. Za barako pa je voz obstal  in dojenčke so metali z voza kot naročena drva. Dovolj dragi moji. Predolga in pretežka je ta povest ob kateri pa so ljudje v oblasti Satana uživali. O črni vdovi, partizanki pri Petričku morda kdaj pozneje. Zdi se mi, zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja dokler bomo mi živi ločeni polagali venčke in svečke na njih grobove. Ob spominu na vse trpljenje, vseh naših mrtvih bratov, prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju dosežemo med nami sodelovanje v iskrenosti in bratskem prijateljstvu za našo drago Slovenijo. Tako nam Bog pomagaj. «

Vsak torek je na radiu Ognjišče oddaja Moja zgodba!
To so zgodbe o komunističnem nasilju!

Vir in arhiv podobnih zgodb: : http://audio.ognjisce.si/oddaje/Moja_zgodba

  • Share/Bookmark

Genocid

Komentiraj

Objavil/a polonika 4.03.2011 ob 11:18 pod Politika

Komunistični načrt, zaplenjen nekje proti koncu vojne, katerega so v 3 dnevni amnestiji maja 1945 izvedli v vseh večjih slovenskih mestih :

Načrt pravi:
>>….Prvih šest ur po koncu vojne bo odločilnih za komunistično stranko. Če zmaga tedaj, bo vladala, če ne, pa pade za vedno. Če propade, so izgubljeni voditelji in prvaki, zakaj bežati ne bodo mogli nikamor. Zato mora vsak pripadnik Osvobodilne fronte in Komunistične…

…partije brezpogojno izpolniti svojo nalogo in bliskovito likvidirati vse nasprotnike in vse, ki bi bili za komunizem kakor koli nevarni. Uiti ne sme nihče, zato odgovarjajo tisti, ki so za likvidacijo določeni, s svojo glavo…

Družina, ki ima v svoji sredi enega samega izrazitega protikomunista, se likvidira totalno, to je do zadnjega dojenčka.

i. Znani voditelji protikomunističnega in protiofarskega gibanja, voditelji vseh nacionalnih organizacij itd.

ii. Vsi duhovniki, redovniki in njihovi najožji sodelavci

iii. Likvidirati je treba vso inteligenco, ki ni včlanjena v komunistični stranki. Kdor samo simpatizira z Osvobodilno fronto, mu ne bo prizanešeno, ker bi taki mlačneži utegnili nezadovoljstvo v bodoči sovjetski državi.

iv. Poklati je treba vse trgovce, obrtnike, državne uradnike, zasebne nameščence in male hišne posestnike ter njihove družine

v.Jasno je, da morajo izginiti tudi vsi bogataši, veliki posestniki, industrialci in podobno.

vi. Likvidirani bodo vsi mali zastopniki dosedanjega reda: častniki, podčastniki, orožniki, policaji, financarji z družinami razen tistih članov komunistične stranke

vii. Med prvimi bodo pobiti vsi imovitnejši kmetje in njihove družine

Brezpogojno pa morajo biti pobiti sledeči:

… kar se tiče bogatinov, trgovcev in industrialcev, ki z denarjem podpirajo OF, velja zanje isto, kakor za tiste, ki so navedeni zgoraj. S tem, da so dajali denar za Osvobodilno fronto, so si hoteli rešiti kožo, a se jim ne bo posrečilo…

…Pobijalo se bo po spiskih. Seznam ljudi, ki jih je treba likvidirati v Ljubljani, vsebuje 12.000 imen. Poleg tega bo po naknadnih likvidacijah pomorjenih še okrog 8000 ljudi, torej v Ljubljani skupno okrog 20.000 ljudi. V Ljubljani bo v glavnem pobita vsa slovenska inteligenca. Praktično za pokolj je to, da skoraj vse v Ljubljani. Vodstvo komunistične partije Slovenije sodi, da za Slovence ne bo nikakršne škode, če bodo ostali brez inteligence, saj bo Slovenija samo košček velike boljševiške Rusije -bo kot njena skrajna zahodna pokrajina, rezervirana zlasti za bodoče sovjetske obrambne naprave. Če naš narod ne bo imel več svoje inteligence, se bo že v nekaj letih docela vživel v boljševiško življenje in miselnost…

…Izven Ljubljane bi se po sodbi vodstva Komunistične partije Slovenije moralo likvidirati še 20.000 Slovencev. Pobitje 40.000 ljudi, to za slovenski narod ne bo imelo nobenega pomena.
Organizacija, ki bo imela nalogo likvidirati vse, ki so na seznamih, je v Ljubljani Ulična hišna zaščita. Ta je organizirana v trojkah in desetkah. Njeno načelo je da mora v vsaki družini, če ne pa vsaj v vsaki hiši imeti enega organiziranega člana, ki do najmanjše podrobnosti nadzira vse življenje: koliko zaslužijo, kaj kuhajo, kaj govore, s kom se družijo; ki nadzira delo in govorjenje vsakega družinskega člana ali stanovalca ter o vsem poroča svojim višjim. Člani ulične hišne zaščite so lahko moški, ženske, vseh starosti, tudi otroci brez ozira na poklic ali družinski položaj. Pobijati bodo morali tudi otroci. Zato je treba vse člane Ulične zaščite sistematično vzgajati za to nalogo s propagando z upanjem na rop itd. Zlasti važno vlogo v …

…Ulični hišni zaščiti igrajo ženske, posebno študentke. Vsak član Ulične hišne zaščite ima nad sabo skrivnega nadzornika, zaupnika Komunistične partije, ki nadzira vse njegovo delovanje.
Likvidacija bo trajala 1-3 dni. V tem času ne bo nihče odgovarjal za umore, rope in tatvine. Agitacijo za Ulično hišno zaščito je treba delati v glavnem z obljubami o ropu, da bodo člani Ulične hišne zaščite v času likvidacij lahko ropali vse, kar je bilo last njihovih žrtev. Ulična hišna zaščita bo tiste dni gospodar nad vsem. Po preteku likvidacije se bo imovina likvidirancev razdelila v korist države.
Znamenje za začetek likvidacije bo dalo glavno vodstvo Zaščite. Voditelji skupin bodo nekaj dni poprej obveščeni, kakšno bo znamenje za začetek. Če bo ponoči, bo najbrž za nekaj časa ugasnila luč. Morda bodo tulile sirene v določenih presledkih, ali se bodo na kolesih in avtobusih vozili okrog zaupniki Zaščite. Na znamenje morajo stopiti v akcijo vsi člani Zaščite s pripravljenim orožjem.
Vsakdo mora imeti pripravljeno orožje. V kolikor ne bo strelnega orožja, mora vsakdo poskrbeti za nože, krampe, sekire, kladiva in podobno. Napad na stanovanje likvidirnacev mora biti hiter, odločen in temeljit. Vsako usmiljenje ali oklevanje pomeni izdajo. Pri likvidaciji je treba paziti na to, da nihče ne uide. Posebna navodila veljajo za tujerodce (čefurje). V kolikor so ti mali ljudje, se jih ne sme niti najmanj ogrožati. Večina teh simpatizera s slovensko komunistično stranko, ali se že od prvega spočetka udejstvovala v njenih vrstah. Kakršno koli nasilje ali ogrožanje, ki temelji na narodni mržnji in šovizmu, se mora v kali zadušiti…<<


  • Share/Bookmark

Slovenci, Hrvati, Srbi in Nemci na Kranjskem

Komentiraj

Objavil/a polonika 4.11.2010 ob 14:26 pod Zgodovina

Iz knjige: Janez Vajkard Valvazor 1689: Čast in Slava vojvodine Kranjske:

OSREDNJA Kranjska ima 4 različne vrste prebivalcev.

1. Prebivalci Kočevja, Poljan in drugih krajev tam v bližini (je cela grofija), ki jim pravijo Gottscheer, Kočevarji, nosijo posebno nošo; tudi v govoru uporabljajo nek poseben nemški in skoraj frankovski način govora, vendar tako, da jih Nemec ne bo lahko razumel, Kranjec pa od tega ne razume niti besede. So bogaboječi in delovni, veliko se jih preživlja z delom z lesom, in izdelujejo skodele, rete, obode za site,…… in še veliko različnih lesenih pososd, ki jih vozijo in nosijo daleč v druge dežele.

2.  Med Novim mestom in Metliko na Gorjancih živijo Uskoki ali Vlahi (srbi); ti imajo spet neko posebno nošo in poseben jezik, razen tega pa tudi svojo posebno vero, ki je skoraj enaka grški. In se imenujejo Staroverci in priznavajo kot svojega duhovnega poglavarja patriarha v Carigradu in na Moskovskem. Govorijo tudi svoj lastni vlaški jezik, ki pa se le ne razlikuje preveč od hrvaškega).
Kar se tiče njihovega preživljanja, si gavečinoma zagotavljajo z ropanjem in goljufanjem, vendar večinoma ropajo po Turčiji. Rekel sem večinoma. Kajti če bi lahko tudi v bližnji okolicikaj dobili, nič ne razlikujejo med prijateljem in sovražnikom, vse jim je dobro, nič ne bodo pustili vnemer. Mnogi med njimi kupčujejo in goljufajo s konji, prav dobrikonjski mešetarji in goljufi so. In če tudi sicer koga lahko naučijo kake spretnosti, za to nikoli niso preleni. Med njimi je tudi dosti poštenih ljudi. K ROPANJU JIH NE ŽENE NUJNA POTREBA, kajti na razpolago imajo rodovitno hribovje, kjer raste žito, vinska trta in sadje, poleg tega redijo vso mogočo živino. Toda NJIHOVO NEZMERNO ŽIVLJENJE  je krivo za to, da s tem ne shajajo dolgo, dokler nič več ne ostane, temveč so vse pognali skozi grlo in želodec in pri tem ZELO VESTNO DRŽIJO SKUPAJ. Vse mora biti naenkrat, kot bi jim grozila huda kazen ali bi bilo od tega odvisno njihovo življenje, če bi krakoli prepusti. In tako kot požrešnost poraja sina z imenom pomanjkanje, tako si morajo tudi ti pošteni Uskoki, če so prišli do konca z delom svojega požiralnika,pomagati, če nepri Turkih, pa pri SVOJIH SOSEDIH; ali pa si morajo pripasati sabljo in iti naokoli, da bi si nekaj našli, iz česar bi spet lahko naredili nov
aurum portabile ali denarec za plačilo zapitka.

3. Tretji narod tvorijo Hrvati, ki živijo pri Metliki, Podbrezju, Vinici, Črnomlju in okoli teh krajev. Ti se spet oblačijo na poseben način, namreč kot pravi Hrvati, pa tudi njihov jezik je hrvaški. Imajo lepa, velika in zelo dobra obdelovalna polja in najboljše vinograde, pa tudi odlično pašo za živino; dostikrat hodijo tudi na roparske pohode v Turčijo, zlasti tisti, ki živijo pri Vinici.

4. Preostali so pravi Kranjci, ki so tako po obleki kot po jeziku enaki Dolenjcem. Svoj kruh kot delovni ljudje tako rekoč iztrgajo zemlji s prizadevnim poljdelstvom in živinorejo; delno tudi kupčujejo z volmi in platnom v Istri in na območju Benetk; tudi z medom, vinom in polšjimi kožicami, ki jih nosijo v zelo oddaljene dežele kot na primer v Holandijo ter celo Anglijo in Španijo.
Mnogi med njimi se preživljajo s tovarništvom, in sicer nosijo vino s konji v Ljubljani. Mnogi od njih živijo od soli, hodijo po sol do morja ali do Cerknice in jo nosijo na tovornih konjih ne samo po deželi, temveč tudi na Štajersko. To so ljudje, ki so zelo delavni pri svojem delu in se ne ustrašijo nobenega napora, če je le mogoče zaslužiti kak pfenig. Ni jih malo, ki si iščejo zaslužek pri izdelovanju lesenih posod, tako kot Kočevarji. Razen tega so med njimi še drugi rokodelci in sicer je veliko lončarjev, zidarjev, apneninčarjev in podobno.

  • Share/Bookmark

Splav da ali ne?

Komentiraj

Objavil/a polonika 9.06.2009 ob 16:51 pod miks

Kaj bi jaz svetovala puncam ali ženskam, ki zanosijo in razmišljajo o splavu?

Vzemi si 9 mesecev za TEMELJIT PREMISLEK in preglej kako se nekatere ženske potem vse življenje sekirajo, ko se jim spremeni pogled na svet v zrelejših letih.
Po 9 mesecih se bo otrok rodil, takrat ga lahko daš v posvojitev!

Je res taka razlika če otroka nosiš 2 meseca in ga ubiješ s splavom ali ga nosiš 9 in ga daš v posvojitev?

Osebi daš življenje, v Sloveniji je ogromno parov, ki ne morejo imeti otrok, če bi lahko imeli otroka bi bili presrečni. Meni je nerazumljivo zakaj toliko splavov, ko pa toliko parov ne more imeti otrok.

  • Share/Bookmark