Mavrica

“Svobode naše jabolko se zlato nam zakotalilo je v kri in blato, in preden spet zasije v slavi VSI bomo blatni in vsi KRVAVI. “ Oton Zupančič 1945

Razčetverjen domobranec Rihar

Komentiraj

Objavil/a polonika 9.10.2013 ob 19:09 pod miks

Ivan Koroščec:
»Teharje, taborišča mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo smatrali za naše  zaveznika je bila predana slovenska vojska  -  izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt. Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali so zagnali hronski krik in udarjali po vagonih, da nam je kri ledenela. Ko so odpirali zapahe vagonov so stali partizani pred vrati v dveh vrstah udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in mater božjo. Partizan je zavpil: »poveljnik bataljona naprej«. Naprej je stopil stotnik Rihard. Partizani so se zapodili vanj, kot razdražene ose. Zbili so ga na tla, udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga opirala, da je stal. »Oficirji naprej« se je spet zadrl rdeči proletarc. Kjer se niso javljali oficirji je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati: »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda. « Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani in razočarani do smrti smo krenili po dolgi bukovžanski cesti skozi mesto Celje in naprej. S konji so se zaganjali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal«, so kričali. Da bi vsaj kje bila luža umazane vode, bi jo posrkali, še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je iztrgala mlada mamica s dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj« so se drli stražarji«. S rafalom so podrli oba. Ko so nas prignali do vrat taborišča smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet v  žepu bo ustreljen«, je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v bunker, mesarsko središče, z močnimi kavlji na katere so obešali zvezane. Blizu taborišča je bila stavba  za požrtije in porno orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljani naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa so jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče za ponovne orgije. Neke noči že proti jutru so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično  kričala, ko so prišli do barake, je udarjala z  rokami in glavo ob deske:« Milan, Milan«, je klicala svojega fanta, »Milan pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.  Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, kjer so se v kropu kuhali črvi za nas, so bila vrata od bunkerja odprta. Pogled v notranjost pa je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah zvezanih rok za noge, nekateri so se zvijali. Zdihovanje in jamranje je segalo v dušo, da je krvavela. Partizani so jim pljuvali v obraz in žgali s cigaretami, partizanke pa so jim rezale zvezde na licu in čelu. Od groznega prizora smo okamneli. Zunaj pa zagledamo partizana, ki je s bičem vodil, podil višjega narodnika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno žico, ki je bila partizanu za uzdo.
Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar. Nadporočnik Kavčič, poročnik Rihtar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo. Stali so na vročem soncu do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. Bog jim daj večni mir. Riharja, stotnika Riharja, pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake je pripeljalo par konj, voz,   kmalu za njim pa se primaje star veliki civilni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta stopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledali je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišice, oddajte vse otroke do 16 leta«. Ukazovalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina, nakar pa so partizani s tovarišicami udrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke, hotele bi jih skriti, toda kam. Klici otrok in jok mater je šel do kosti. »Mamica, mamica«, so se otroci stegali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcanjem. Ko so napolnili avto so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Jokali so in se zvijali na pekočem sonce, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke. V večni dom smo mi ugibali. Za barako pa je voz obstal  in dojenčke so metali z voza kot naročena drva. Dovolj dragi moji. Predolga in pretežka je ta povest ob kateri pa so ljudje v oblasti Satana uživali. O črni vdovi, partizanki pri Petričku morda kdaj pozneje. Zdi se mi, zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja dokler bomo mi živi ločeni polagali venčke in svečke na njih grobove. Ob spominu na vse trpljenje, vseh naših mrtvih bratov, prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju dosežemo med nami sodelovanje v iskrenosti in bratskem prijateljstvu za našo drago Slovenijo. Tako nam Bog pomagaj. «

Vsak torek je na radiu Ognjišče oddaja Moja zgodba!
To so zgodbe o komunističnem nasilju!

Vir in arhiv podobnih zgodb: : http://audio.ognjisce.si/oddaje/Moja_zgodba

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Razčetverjen domobranec Rihar”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !